Die Alpen magazine, No. 4/2002, pages 41-43 brought a new Swiss (Swiss Alpine Club) scale which was later adopted also in other Alpine countries. It combines different difficulty aspects of a hike into a 6 grade scale, as defined below. Link: http://www.sac-cas.ch/unterwegs/schwierigkeits-skalen.html The scale can be to a certain point related to the UIAA climbing scale (UIAA degrees I and II match closely to the difficulty levels T5 and T6) and to the Alpine scale (Alpine F is close to T5 and PD/AD is close to T6). Even if the Swiss Hiking Scale is simple and well defined, all the distinct aspects of a hiking tour are combined and information is not differentiated. One would still want to know whether the difficulty of a tour is in the orientation, psyche or power (leaving effort a bit aside).
Weg/Gelände | Anforderungen | ||
T1 | Wandern | Weg gut gebahnt und markiert, Gelände flach oder leicht geneigt, keine Absturzgefahr. | Keine. Auch mit Sportschuhen geeignet. Orientierung problemlos, in der Regel auch ohne Karte möglich. |
T2 | Bergwandern | Weg mit durchgehender Trasse, in der Regel markiert, Gelände teilweise steil, Absturzgefahr nicht ausgeschlossen. | Etwas Trittsicherheit, Trekkingschuhe sind empfehlungswert, elementares Orientierungsvermögen. |
T3 | Anspruchsvolles Bergwandern | Weg am Boden nicht unbedingt sichtbar, ausgesetzte Stellen können mit Seilen oder Ketten gesichert sein, eventuell braucht man die Hände für das Gleichgewicht, meistens markiert, zum Teil exponierte Stellen mit Absturzgefahr, Geröllflächen, weglose Schrofen. |
Gute Trittsicherheit. Gute Trekkingschuhe, durchschnittliches Orientierungsvermögen, elementare alpine Erfahrung. |
T4 | Alpinwandern | Wegspur nicht zwingend vorhanden, an gewissen Stellen braucht es die Hände zum Vorwärtskommen, Gelände bereits recht exponiert, heikle Grashalden, Schrofen, einfache Firnfelder und apere Gletscherpassagen. | Vertrautheit mit exponiertem Gelände. Stabile Trekkingschuhe. Gewisse Geländebeurteilung und gutes Orientierungsvermögen, alpine Erfahrung, bei Wettersturz kann ein Rückzug schwierig werden. |
T5 | Anspruchsvolles Alpinwandern | Oft weglos, einzelne einfache Kletterstellen, exponiertes und anspruchsvolles Gelände, steile Schrofen, Gletscher und Firnfelder mit Ausrutschgefahr. | Bergschuhe, sichere Geländebeurteilung und sehr gutes Orientierungsvermögen, gute Alpinerfahrung, elementare Kenntnisse im Umgang mit Seil und Pickel. |
T6 | Schwieriges Alpinwandern | Meist weglos, Kletterstellen bis II UIAA, meist nicht markiert, häufig sehr exponiert, heikles Schrofengelände, Gletscher mit erhöhter Ausrutschgefahr. | Ausgezeichnetes Orientierungsvermögen, ausgereifte Alpinerfahrung und Vertrautheit im Umgang mit alpintechnischen Hilfsmitteln. |
I propose that "in verbatim" description of each route we describe also the following additional element:
Weitere Elemente, um eine Wanderung zu beschreiben:
weg/weglosen | Es wird beschrieben, wenn die Route geht durch den Weg oder durch unwegsames Gelände. | ||
markiert / nicht markiert | Es wird beschrieben, wenn die Route führt durch markierte oder nicht markierte Trajektorie. | ||
ausdauer | Höhenmeter zu überwinden (insgesamt, wenn es Auf- und Abstiege) und Zeitaufwand. |
Anwendungs- und Interpretationshinweise
Die Touren im Bereich des Berg- und Alpinwanderns werden jeweils unter der Annahme günstiger Verhältnisse bewertet, also bei guter Witterung und Sicht, trockenem Gelände, geeigneter Schnee- und Firnbedeckung usw. Unter bewanderbaren Gletschern versteht die Wanderskala folgendes: Gletscher und Firnfelder, die im Sommer bei normalen Verhältnissen soweit ausgeapert werden, dass Spalten sicher erkennbar sind und ohne Spaltensturzgefahr umgangen werden können. Unter diesen Vorrausetzungen ist eine Hochtourenausrüstung nicht erforderlich. Es versteht sich aber von selbst, dass auf solchen Touren bei ungünstigen Verhältnissen eine elementare Ausrüstung, wie Anseilmaterial oder Steigeisen, und Kenntnisse über deren Anwendung erforderlich sein kann. Ein ernstes und immer wieder zu heiklen Situationen führendes Missverständnis ist die Annahme, dass Wandern dort aufhört, wo die Hochtourenskala einsetzt. In Wirklichkeit ist eine Alpinwanderung im oberen Schwierigkeitsbereich von T5 und T6 in aller Regel bedeutend anspruchsvoller als beispielsweise eine Hochtour mit der Bewertung L. Ein wesentlicher Unterschied zur leichten Hochtour liegt darin, dass im Schwierigkeitsbereich von T5 und T6 selten oder nie mit Seil oder sonstigen Hilfsmitteln gesichert werden kann und deshalb das entsprechende Gelände absolut beherrscht werden muss, was ein hohes technisches wie auch psychisches Niveau erfordert. Typische Beispiele dazu sind extrem steile Grashänge, wegloses Schrofengelände mit schlechtem Fels oder sehr exponiertes Gratpassagen. Auf Grund der unterschiedlichen Merkmale einer typischen Hochtour und einer typischen Extremwanderung lässt sich ein Vergleich kaum anstellen, doch kann man davon ausgehen, dass eine Route mit T6 vergleichbare Anforderungen stellt wie eine Hochtour im Bereich von WS bis ZS.
(Please advise better expressions)
Path/Terrain | Requirements | ||
T1 | Hiking | Path well beaten and marked, terrain flat or moderately inclined, no danger of falling. | None. Suitable also for sport shoes. Orienting without problem, in principle also without a map. |
T2 | Mountain hiking | A continuous path, generally marked, terrain in sections steep, danger of falling not excluded. | Requires a safe step. Trekking shoes recommended. Basic orientation skills required. |
T3 | Challenging hiking | Trail not necessarilly visible, exposed passages can be protected with cables, to maintain equilibrium one eventually needs hands, usually marked, a danger of falling on exposed passages, gravel slopes, pathless rock slopes. | A very safe step. Good trekking shoes. Orientation skills required constantly. Elementary alpine experiences. |
T4 | Alpine hiking | Trail not present, on some places hands are needed to advance, terrain already quite exposed, tricky grassy slopes, steep rocky slopes, easy snow slopes or bare glacier passages. | Experiences with exposed terrain. Stable trekking shoes. Ability of terrain assessment. Good orientation abilities. Alpine experiences. If weather deteriorates, escape can become difficult. |
T5 | Sophisticated alpine hiking | Pathless, exposed and difficult terrain, on some places easy climbing sections, steep scramble terrain, snow fields or bare glacier passages where there's danger of sliding. |
Mountaineering shoes. Reliable assessment of terrain. Very good orientation abilities. A lot of alpine experiences. Easy climbing skills. Elementary skills of handling with rope and ice pick. |
T6 | Difficult alpine hiking | Pathless, not marked, very exposed and difficult terrain. Climbing passages up to UIAA degree II. Tricky, steep rocky terrain, glacier with a higher danger of sliding. | Excellent orientation abilities, mature alpine experiences and mastering of handling with alpine gear. |
I propose that "in verbatim" description of each route we describe also the following additional element:
Additional elements to describe a hiking tour:
path/pathless terrain | We describe if the route goes by a path or by pathless terrain. | ||
marked/non marked | It is described if the route goes by marked or non marked trajectory. | ||
endurance | Altitude meters to overcome (altogether if there are ascents and descents) and time needed. |
Application and notes for interpretation
Each mountain and alpine hiking tour must be evaluated under the assumption of good conditions, so in good weather and visibility, dry terrain, good snow and glaciers conditions etc. Under glaciers which can be hiked, the scale understands the following: glaciers and snow fields, which are in summer under normal conditions so much processed (barren) that crevasses are reliably seen and can be detoured without falling in. Under these pre-requirements a gear for high mountaineering is not required. But it is self undersdtood that on such tours in bad conditions elementary gear, like the one for roping or crampons, together with skills how to apply it, may be required. A serious misunderstanding, leading again and again to tricky situations, is the belief that hiking stops where begins the Alpine scale begins. In reality, an alpine hike in the upper range of difficulty of T5 and T6 is usually significantly more demanding than for example an Alpine tour with the rating F. A major difference from an easy Alpine tour is that in hikes of T5 and T6 difficulty rarely or never a protection with rope or other gear can be assured, so such a terrain must be perfectly mastered, which requires a high technical as well as psychological level. Typical examples are extremely steep grassy slopes, pathless steep slopes with bad rock or very exposed ridge passages. Due to the different characteristics a typical Alpine tour and a typical extreme hike can hardly be compared, but one can assume that a hiking route of T6 poses similar requirements as an Alpine tour in the range between PD and AD.
This hiking scale should be distinguished from the scale for ferratas. ferratas are not necessarilly harder, but there is a higher exposition involved. Protection devices in ferratas are intended not only to offer protection, but also to advance up the wall. However easy ferratas are by all means safer than hikes in the range between T4 and T6. Due to different nature of hiking and ferrata tours a direct comparaison can not be made.
Opis | Zahteve | ||
T1 | Lahka hoja | Dobro trasirana in označena pot. Položen teren. Ni nevarnosti za padec. Orientacija enostavna. | Jih ni. Turo lahko naredimo tudi v športnih copatah. |
T2 | Zmerno zahtevna hoja | Dobra pot ali lahko brezpotje. Teren je zmerno strm, tako da padec ni izključen. Na izpostavljenih mestih je pot dovolj široka ali ustrezno zavarovana. Orientacija ni zahtevna. | Previdnost pri hoji. Planinski čevlji so priporočljivi. Pohodne palice razbremenijo kolena in pomagajo pri dobrem ravnotežju. |
T3 | Zahtevna hoja | Šibka pot po strmem terenu ali srednje zahtevno brezpotje (melišča, skrotje). Izpostavljena mesta so zavarovana, če so varovala potrebna za vzpon/sestop, jih je dovolj (ferate A/B). Potreben je zanesljiv korak, za ravnotežje si mestoma pomagamo z rokami ali s palicami. Možnost nevarnega padca. Bolj zahtevna orientacija. | Potrebna je zanesljiva hoja in stalna pozornost. Osnovne gorniške izkušnje. Nujni so dobri planinski čevlji. Pohodne palice so priporočljive, biti jih moramo navajeni. Specialka in/ali GPS. |
T4 | Zelo zahtevna hoja | Izpostavljena, šibka pot, ki ni zavarovana, ali pa je zavarovana pomanjkljivo. Če varovala so, je ferata zahtevnejša (B/C). Strme trave, zahtevnejša brezpotja, prečkanje snežišč ali lažji odseki ledenikov. Pri hoji je potrebna popolna zanesljivost, pri vzponu in sestopu si pomagamo z rokama. Zahtevna orientacija. | Popolna zanesljivost pri hoji, stalna pozornost. Izdatne gorniške izkušnje, dobra presoja situacije ali smeri pohoda. Ob poslabšanju razmer je umik otežkočen. Nujni so dobri planinski čevlji, pohodne palice so zelo koristne. Pot je neprimerna za manjše otroke. |
T5 | Hoja s poplezavanjem | Daljši odseki zahtevnega brezpotja ali označene smeri z več odseki lažjega plezanja (I. stopnje, za napredovanje torej nujno rabimo roke). Nezavarovana izpostavljena mesta, strmo skrotje, prečkanje nevarnih snežišč z veliko možnostjo zdrsa ali usodnega padca. Ob lažjem terenu pa zelo zahtevna orientacija. | Poleg popolne zanesljivosti pri hoji, stalne pozornosti in izdatnih gorniških izkušenj tudi obvladanje lažjih plezalnih mest. Dobri planinski čevlji, varovanje (pravilno) manj izkušenih z vrvjo, na snegu pravilna uporaba cepina in derez. Pohodne palice praviloma že spravimo na nahrbtnik. |
T6 | Lahko plezanje | Poti v glavnem ni, vrstijo se plezalna mesta do II. stopnje zahtevnosti. Zelo izpostavljen in zahteven teren. Velika nevarnost zdrsa na snežiščih. Zelo zahtevna orientacija. | Obvladanje plezalne tehnike, popolna gorniška oprema, tudi za varovanje. Odlična orientacija. |
pot/brezpotje | Opišemo (označimo) ali tura poteka po shojeni poti ali po brezpotju. | ||
markirano/nemarkirano | Opišemo (označimo) ali tura poteka po trasi, ki je markirana ali ne. | ||
napornost | Navedemo višinske metre, ki jih je treba premagati (skupne, če so na poti na vrh vzponi in sestopi) in potreben čas za to. |
Pot z Laza na Debeli vrh v glavnem ni zahtevna. Do Lazovškega prevala je T2, naprej T3. Med predvrhom in glavnim vrhom pa je sitna škrbina (lahko jo sicer tudi obidemo), kjer je potrebno plezanje in ima oceno T5. Celotna tura bo še vedno ocenjena s T3, a s ključnim mestom T5, kar označimo takole: T3/T5. In obratno. Za vzpon na Storžič iz Mač je najbolj karakterističen vršni del, ki ima zahtevnost T3. Čeprav je zahtevnost daljšega dela pristopa (do sedla) T2, bomo turo označili samo s T3.
Če so na primer brezpotne strmine (pa tudi poti) mokre ali celo poledenele, njihova zahtevnost s T3 hitro naraste na T4 ali T5, za turo pa rabimo cepin in dereze. Če nas na turah, ki so že v lepem vremenu orientacijsko zahtevne, zajame megla, so lahko povsem neizvedljive. Itd.
Pohodna tura po cestah čez celotno Pohorje bo še vedno T1, čeprav je lahko izredno dolga in naporna.
SAC pohodna skala pri obravnavanju izpostavljenosti delov pohodne ture predpostavlja, da gorniki nimajo patološkega strahu pred globino. Kljub vsemu je to zelo subjektivno področje. Na izpostavljenost gledamo v luči posledic, ki bi nastale, če bi prišlo do zdrsa ali padca. Seveda tudi pri takem dogodku ljudje lahko različno reagirajo. Nekdo se bo ujel in padec zaustavil, kdo drug bo reagiral napačno, spet odvisno od izkušenj in prisebnosti.
Ni res, da je med pohodno in plezalno turo ostra meja. Pohodna tura z več plezalnimi mesti do I. stopnje zahtevnosti bo ocenjena s T5. Lahko pa imamo pretežno plezalno turo (od vstopa v steno do izstopa), ki jo potem raje ocenimo s I. stopnjo na UIAA skali. SAC pohodna skala s svojo stopnjo T6 sega nekako do II. stopnje po UIAA skali. Podobno je prekrivanje z Alpsko skalo. Na tej so ture v visokogorje ocenjene s kompleksno oceno F (na primer: Breithorn, F+), na SAC pohodni skali pa bi bile ocenjene s T4 ali T5. Ocena PD na Alpski skali v glavnem sovpada z oceno T6 na SAC pohodni skali. V visokogorju se obe skali uporabljata zlasti za opis zahtevnosti dostopov do koč. Prav tako je določeno prekrivanje SAC pohodne skale s skalo zahtevnosti ferat. Sploh ni nujno, da so ferate že same po sebi zahtevnejše. Na videz je na njih izpostavljenost res večja, a pogosto so lažje ferate zaradi dobrih varoval bistveno manj nevarne kot na primer brezpotne strmali, z zahtevnostmi T4-T6.
Olševa od Sv. Duha čez Obel kamen. Markirana pot, s 1250 m na 1929 m (skupno cca 725 m višinskih metrov), 3 h. Zahtevnost T3/T4. (Nato bi sledil opis.) Razlaga: Ker se mimo Visoke peči stezica za kakih 50 m spusti, je skupnih višinskih metrov na turi več, kot zgolj razlika med izhodiščem in vrhom. Do Potočke Zijalke je zahtevnost poti T2 (kar v opisu lahko dodamo), naprej pa T3. Vzpon na Obel kamen ter pot naprej po grebenu mimo Visoke peči je vseskozi T3, kar karakterizira celotno turo. Je pa pred sestopom proti Visoki peči krajše krušljivo mesto, ki je zahtevnejše in je nanj treba opozoriti. Zato v opisu navedemo, da zanj velja zahtevnost T4, skupno oceno pa tudi izrazimo v tej obliki: T3/T4.
In SPv1 there was a thread which I started about the German (Bergsteiger Magazine) system of grading hiking routes. Some members started to use it, as it is clear, simple and systematic. It states that any hiking or scrambling tour can be rated by four relatively distinct aspects: 1. Endurance. 2. Power. 3. Psyche. 4. Orientation. For all mountain routes (hiking, scrambling), which are easier than climbs of difficulty UIAA III (or AD), either marked or not marked, I am recommending the following description standard:
0. General data: - Start altitude - Summit (end) altitude - Prevailing exposition (S, N, E, W, SE, SW, NW, NW) - Type: rock, snow, etc. (for example: 1 h through woods and grassy slopes, 3h rock, 3h snow/ice) - Protection: is the route marked or not, protected or not - Gear & remark: any further description, i.e.: types of danger, gear, water, etc.
1. Endurance (ascent) means physical load, endurance. It depends primarily on altitude difference, but not exclusively (you can have distance to overcome or ups and downs). Absolute altitude is also important (500 m from 1000 m to 1500 m are not the same as from 4000 m to 4500 m). Measures: elevation, time (I think this is better than a scale from 1 to 5.)
2. Power means physical ability to overcome the hardest details of the route. It depends of the amount of hardest difficulties. Short routes can demand little overall effort (#1), but can be very hard, with great difficulties, requiring power. If the route is protected (ferratas, equipped with pegs, hooks, steel ropes), this lowers the difficulties of hardest details. Measure:
1 – no difficulties: only walking, even if steep.
2 – easy: steep steps, some pulling with hands, snow up to 40 deg.
3 – medium: easy climbing (I), medium hard ferrattas, snow up to 45 deg.
4 – hard: easy climbing (II), hard ferrattas, snow up to 50 deg.
5 – very hard: harder climbing details (>II), very hard ferrattas, snow >50 deg.
3. Psyche means how much the route is exposed, how much depth tolerance it requires, how objectively dangerous it is. Is belaying needed and can it be effective? Measure:
1 – no difficulties: you could go 'blind' (path or road is easy, broad)
2 – easy: some care needed, you already feel depth
3 – medium: depth rising, but in normal conditions belaying not needed
4 – hard: exposed, mistake very likely fatal, belaying recommended
5 – very hard: belay properly! Even though, objective danger exists
4. Orientation means how hard it is to find the route course, providing the visibility is good. If there's no path or on glaciers, fog almost automatically means degree 5. Measure:
1 – no difficulties: road, good path or a weaker one, but marked good
2 – easy: some care needed, still good trail, or if marked, some care is needed
3 – medium: poorly marked or very weak trail; consider general situation (terrain)
4 – hard: constant orientation skill needed, don't go in fog, use compass & GPS
5 – very hard: hard job even with orientation devices, expert escort recommended
We could also use the overall scale – the 4 criteria combined:
1 – very easy,
2 – easy,
3 – medium,
4 – hard,
5 – very hard.
Example Tofana di Rozes, Ferrata Lipella: Overall: hard (big elevation, considerably hard and exposed). 0. General: 2083 m to 3225 m, exposition W, marked, protected rock route. Battery mandatory!
1. Effort: 1200 m, 5 h
2. Power: 4 – hard,
3. Psyche: 4 – hard,
4. Orientation: 1 – no difficulties.